Učenec OŠ bratov Polančičev 1964 – 1972

»Poslušaj, nekaj se premika!«V kuhinji, v prvem nadstropju Krekove ulice 12, v Mariboru, leta 1969, nekaj po 20. uri zvečer smo trije otroci in navidezno brezbrižna mama čakali, da Dedek Božiček pristane na strehi nad vhodom našega bloka in nam prinese skozi namenoma odprto okno pod jelko darila.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984

»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov …« … so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1972 – 1980

Kot majhna in drobna deklica sem z veliko modro torbo na ramenih prvič prestopila šolski prag. Tako se je zame začela pustolovščina osnovnošolskih let.

Učenec OŠ Antona Aškerca 1964–1972

Spomina na Polančičevo nimam! Ker nikoli nisem hodil nanjo. Hodil sem, namreč, na Aškerčevo! Še danes mi ni jasno, kako so nam lahko to naredili. Še dobro, da se je zgodilo, ko smo bili že na gimnaziji.

Učenec OŠ Antona Aškerca 1957–1963

Ne vem prav zagotovo, ali se smem danes sploh pohvaliti, da sem bil v prvi generaciji osemletke. Kar težko nam je bilo, takratnim 1. c-jevcem, saj smo se morali že po enem letu razbiti na več šol. Potem pa je osemletno osnovno šolstvo, na srečo, ostalo vse do »fantastičnega novodobja«.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1965–1973

Kratko sem hodil na Polančiče, mnogo dlje k Aškercu. Razlika je bila ta, da je prva šola mestna, tadruga pa je bila onkraj parka in sem imel sošolce tudi s Piramide in od Treh ribnikov.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1987–1995

OŠ bratov Polančičev sem obiskoval štiri leta kot učenec t. i. latinskega razreda, ki ga je ob rednih tedenskih urah latinščine odlikovala izbrana sestava odličnega kolektiva učiteljev.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976

Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1990–1998

Rodila sem se v prejšnjem tisočletju v ukrajinski prestolnici očetu violinistu in materi pianistki. S petimi leti sem se zavezala violini, inštrumentu, ki je dandanes moj zvesti sopotnik na mojem popotovanju skozi življenje.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1968–1976

Del svoje mladosti sem preživel, stanujoč na koncu Krekove ulice, pravzaprav pred vrati Ljudskega vrta, osnovno šolo pa obiskoval na začetku te ulice, kjer je bila pred skoraj štiridesetimi leti locirana šola bratov Polančičev.