Učenka OŠ bratov Polančičev 1970–1978

V tistih osmih letih se je zgodilo vse, kar je lepo. Prvi šolski dan, učilnica z dišečimi jabolki, ki so nas pričakale na šolskih klopeh, velike, izpisane črke abecede, prijazen pozdrav »tovarišice« in ravnateljice. Šola se je takrat še imenovala po Antonu Aškercu, tam, kjer se danes nahaja avla, pa je stalo šolsko dvorišče.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1971–1979

Moji spomini na obdobje šolanja v Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru so, moram reči, zelo prijetni. To je bilo obdobje spoznavanja vsega novega – v častitljivi stari šoli na Krekovi ulici in tudi v Aškerčevi ulici.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1990–1998

Rodila sem se v prejšnjem tisočletju v ukrajinski prestolnici očetu violinistu in materi pianistki. S petimi leti sem se zavezala violini, inštrumentu, ki je dandanes moj zvesti sopotnik na mojem popotovanju skozi življenje.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984

»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov …« … so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda.

Učenec OŠ Antona Aškerca 1957–1963

Ne vem prav zagotovo, ali se smem danes sploh pohvaliti, da sem bil v prvi generaciji osemletke. Kar težko nam je bilo, takratnim 1. c-jevcem, saj smo se morali že po enem letu razbiti na več šol. Potem pa je osemletno osnovno šolstvo, na srečo, ostalo vse do »fantastičnega novodobja«.

Učenec OŠ Antona Aškerca 1964–1972

Spomina na Polančičevo nimam! Ker nikoli nisem hodil nanjo. Hodil sem, namreč, na Aškerčevo! Še danes mi ni jasno, kako so nam lahko to naredili. Še dobro, da se je zgodilo, ko smo bili že na gimnaziji.

Režiser šolskih gledaliških predstav 1974 – 1999

Šestdeset let Osnovne šole bratov Polančičev. Pa saj živiva z ženo s to šolo že dobrega pol njenega veka! Od leta 1972. No, zdaj skoraj ne več, ko je Milka že v penziji. Se še spomnim mame Julke Polančič.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1964 – 1972

»Poslušaj, nekaj se premika!«V kuhinji, v prvem nadstropju Krekove ulice 12, v Mariboru, leta 1969, nekaj po 20. uri zvečer smo trije otroci in navidezno brezbrižna mama čakali, da Dedek Božiček pristane na strehi nad vhodom našega bloka in nam prinese skozi namenoma odprto okno pod jelko darila.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1965–1973

Kratko sem hodil na Polančiče, mnogo dlje k Aškercu. Razlika je bila ta, da je prva šola mestna, tadruga pa je bila onkraj parka in sem imel sošolce tudi s Piramide in od Treh ribnikov.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1983–1991

Danes, ko se dnevi vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, ko nas vsakdanjik obvez potegne v svoj vrtinec, komaj še sledimo ustaljenim tirnicam izpolnjevanja potreb in dolžnosti. V brezglavem tekmovanju za dosego zastavljenih ciljev žal še prepogosto pozabimo na človeške vrednote in resnične potrebe, ki so hrana naše duše.