Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984
»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov …«
… so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda. Bilo je včeraj, ko nas je tovarišica Ada sprejela v svoje naročje in postala zame sinonim učiteljice z veliko začetnico. Moja Ada me je spremljala in me spremlja še danes – ostala je svetla zvezda, ki ji še sledim. Naučila nas je odprtosti, prijaznosti in strpnosti, kolegialnosti in pravičnosti. Torej vsega tistega, kar v današnjem svetu ni več vrlina.
Sledile so ji še druge tovarišice in tovariši, ki so vsak zase vlepljali svoje kamenčke v krasen in velik mozaik mojih spominov na prve korake v svet samostojnosti in učenosti.
To je bilo tudi obdobje prvih pravih prijateljstev, ki trajajo še danes. Ja, moja Melita je z mano že 31 let.
Naučili pa so nas naši »Polančiči« graditi gradove visoko v oblakih (še posebej hvala tebi, tovarišica Majda), tam smo bili kralji in kraljice svojih sanj ter to poskušali v resnici tudi postati. Naučili smo se »ne biti zadovoljen« z drobtinami, poslali ste nas kot rakete daleč navzgor.
Noro dobro je, ko se vračam, sedaj službeno, v svojo šolo. Vsak prostor nosi svojo zgodbo, ki vrejo iz moje podzavesti – tam je sedela Danila, ko je brala, tam je Milan lovil Marka in tam sta sedeli Edita in Valerija. Tam pa je bil še Bojan, ja, takrat je še bil …
Ja, tovarišica Ada, dolgo je od takrat, midve pa sva še kar »Polančički«, kaj?
