Učenka OŠ bratov Polančičev 1972 – 1980

Kot majhna in drobna deklica sem z veliko modro torbo na ramenih prvič prestopila šolski prag. Tako se je zame začela pustolovščina osnovnošolskih let.

Učila sem se rada le predmete, ki so me zanimali. Po naravi sem bolj družbosloven tip. Mojo »ubogo« mamo, ki je učiteljica matematike in fizike, sem vedno znova gnjavila, zakaj nas mučijo s »takšnim stvarmi«, ki jih v življenju ne bomo potrebovali, razen računanja seveda … A ni se dala odgnati. Doma mi je neutrudno razlagala življenjsko nujnost in lepoto obstoja predmetov, kot sta matematika in fizika. Reševali sva naloge, delali poskuse … In tako sem po njeni zaslugi počasi vzljubila tudi te, meni neljube predmete. Kmalu zatem, ko sem jaz končala osmi razred, je prišla poučevat na našo šolo.

V prvem razredu sem ob dnevu žena začela nastopati kot Pika Nogavička in ji ostala zvesta štiri leta. Ne vem natančno, kdo vse je ta leta šival kostume zame, spominjam pa se, da je nekaj stvari sešila in spletla moja mama. To je bilo moje prvo srečanje z odrom, ki pa se je kasneje nadaljevalo v dramskem krožku, ki sta ga vodila Milka in Tone Partljič. Bila sta živahna, ljubeča, včasih tudi nervozna. Peli smo, plesali in igrali. Najbolj smo bili pri krožku seveda srečni, kadar nam je zaradi vaj odpadel pouk ali pa smo bili oproščeni spraševanja. Moram pa reči, da smo res delali. To ni bila šala. Imeli smo predstave, eno celo v gledališču, hodili na gostovanja in tekmovanja. Enkrat sem nastopila celo z zvito nogo (vse za umetnost!!!) in sta me potem prijatelja Alenka in Matjaž dobesedno odnesla domov.

Pela sem tudi v zboru. Vaje so bile na žalost vedno ob sedmih zjutraj. Grozno … Najbolj pa sem bila vesela, ko sem enkrat lahko opevala zbor, ker je tovarišica Lidija Berčič morala nujno na sestanek.

Zelo rada sem imela tudi predmet slovenski jezik pri tovarišici Zori Ledinek. Imela je velik socialni čut. Učila nas je reda in discipline. Bila je dosledna, zabavna in zelo človečna.

V šolo smo vstopili majhni in vodljivi, potem smo se v puberteti začeli pritoževati, da nas nihče ne razume in ne upošteva ter odšli novim dogodivščinam naproti. Tako pač je … Bilo mi je lepo!

Iz zbornika “Sledi, ki ne zbledijo” ob 60. obletnici šole.

Dostopnost