Učenec OŠ bratov Polančičev 1971–1979
Moji spomini na obdobje šolanja v Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru so, moram reči, zelo prijetni. To je bilo obdobje spoznavanja vsega novega – v častitljivi stari šoli na Krekovi ulici in tudi v Aškerčevi ulici. Moja razredničarka v 1. razredu je bila gospa Veble, ki je s svojo modrostjo in blagim značajem še posebej olajšala naš vstop v prvi razred osnovne šole.
V tistih časih, kot tudi še danes, je Osnovna šola bratov Polančičev uživala ugled ene najboljših mariborskih osnovnih šol. Še danes sem ponosen, da sem bil njen učenec. Dobro se spomnim tudi gospe Gačnik, ki je bila moja razredničarka v drugem razredu, bila je izredno dinamična osebnost in to dinamiko prenašala na vse nas. Prava osvežitev pa je bila gospa Kopše, ki nas je sprejela kot razredničarka v tretjem razredu. Na tretji razred imam sploh zelo lepe spomine, saj sem ga preživljal v oddelku šole na Aškerčevi ulici, ob čudovitem mariborskem parku, skozi katerega me je vodila pot v šolo in domov. V šestem razredu pa smo dobili novo razredničarko gospo Berčič, ki je poučevala glasbo, in je bila naša razredničarka do konca šolanja na osnovni šoli. Njej pripisujem zaslugo, da sem danes strasten oboževalec glasbe, predvsem klasične. Še sedaj jo slišim, kako je lepo igrala na klavir, njen glas pa nas je vodil ob vajah pevskega zbora, katerega član sem bil. Bila je in je še danes prava gospa dunajske šole, saj nam je dala veliko dobrega, veliko nasvetov za življenje, skratka, bila nam je svetel zgled osebnosti, ki so ji vrednote, kot so poštenost, delavnost, odkritost in uglajeno vedenje, zelo blizu.
Bil sem tudi vnet član foto krožka, kjer sva z zdajšnjim urednikom zunanje politike pri Večeru Vojislavom Berckom razvijala fotografije v šolski temnici. To so bili časi odkrivanja nečesa novega, iskrivosti, pa tudi navihanosti, igrivosti. Kar, odkrito rečeno, danes manjka dosti ljudem. Tako malo bi bilo potrebno, da bi bil svet bolj pozitiven, odprt. Težko je verjeti, ampak zelo dobro sem se počutil tudi ob pouku gospodinjstva, kjer sem pri žal danes že pokojni gospe Sevčnikar zmagal na tekmovanju za najboljši mlečni napitek. Torej, en liter mleka, z »ribežem« naribana tri jabolka, dodan sladkor po občutku, samo nekaj kapljic ruma, dobro zmešati ter dati v hladilnik za eno uro in napitek je tu. Ne bo vam žal, če ga boste poskusili. Z gospo Sevčnikarjevo smo tudi prehodili veliko slovenskih gora, še posebej v spominu mi je ostala tura na Smrekovec. Zadnji dve leti pa me je zelo zanimala fizika, sploh delovanje bencinskih in dizel motorjev z notranjim izgorevanjem. Gospod Ogrinc mi je omogočil, da sem po prezentaciji svojega znanja to snov še predaval v vseh drugih razredih v paralelki in še v nižjih razredih. Kasneje, ko sem bil že dijak Prve gimnazije, me je še poklical, da predavam to temo kot gost pri njegovih urah fizike na Osnovni šoli bratov Polančičev. Morda je res, da me je poučevanje venomer zanimalo, saj ni naključje, da danes honorarno predavam ekonomiko, bančništvo in finance na visoki šoli za podjetništvo kot habilitirani visokošolski učitelj – predavatelj.
Zelo lepi so moji spomini na ta čas. Še sedaj v mislih vidim silhuete svojih učiteljic in učiteljev, sošolk in sošolcev na šolskih hodnikih te lepe, spoštljive zgradbe, slišim šolski zvonec in se spomnim dneva, ko sem se odločil, da se vpišem na Prvo gimnazijo v Mariboru, kamor sem se jeseni leta 1979 preselil samo čez dvorišče. Z nekaterimi od sošolk in sošolcev imam pristne odnose še danes, vsi imamo v glavnem že družine in vsak dela v svojih delovnih sredinah po svojih najboljših močeh za dobrobit družbe, kjer smo zaposleni.
Vsem učenkam in učencem Osnovne šole bratov Polančičev v Mariboru želim vse dobro na njihovi prihodnji življenjski poti, kajti poštenost na dolgi rok velja in kjer je volja, je tudi pot. Obenem lepo pozdravljam tudi celotni bivši in sedanji profesorski zbor šole ter mu želim čim več uspehov pri opravljanju svojega plemenitega poslanstva v prihodnosti.
