Učenec OŠ Antona Aškerca 1957–1963

Ne vem prav zagotovo, ali se smem danes sploh pohvaliti, da sem bil v prvi generaciji osemletke. Kar težko nam je bilo, takratnim 1. c-jevcem, saj smo se morali že po enem letu razbiti na več šol. Potem pa je osemletno osnovno šolstvo, na srečo, ostalo vse do »fantastičnega novodobja«.

Če upoštevamo, da takrat v »železnih časih« še ni bila tehnika prav razvita in da smo končali učno uro, ko je hišnik s kladivom »zaružil« po lopati, nam je bilo vseeno lepo.

Če pomislim, da smo takrat v »železnih časih« jedli za malico ameriški oranžni sir in pili mleko iz ameriškega mlečnega prahu, nam je bilo vseeno lepo, postali smo prijatelji in radi smo se imeli. Jedli smo lahko, zamislite si to, vsi – ne oziraje se na socialni status.

»Zdrav duh v zdravem telesu« je bila vsakdanja in zelo pomembna parola takrat v »železnih časih«, pa smo vseeno z veseljem telovadili v majhni telovadnici. Tudi korakali smo: »Z desnim krilom«, in z »levim krilom« in malo naprej in spet. Tovariš Pinterič je bil telovadni in hkrati tudi pevski učitelj. Vodil je šolski pevski zbor za višjo stopnjo. Pohvalimo se lahko s tem, da smo bili takrat eden najboljših osnovnošolskih pevskih zborov v Mariboru, pa tudi v Sloveniji in Jugoslaviji. Spominjam se, da smo se pevsko »klali« s Cankarjevci in Polančiči. Da smo dosegali takšne rezultate, je bila »kriva« posebna pedagoška tehnologija tovariša Pinteriča.

Ob rednih vajah pevskega zbora so bile na urniku tudi izredne vaje, med telovadbo. To je bilo nekako tako: Učenci smo bili že pripravljeni v telovadni opremi, ko je vstopil tovariš, ki je imel v eni roki žogo, v drugi pa violino. »Pevci v desni del telovadnice, ostali v levega!« »Levim«, jasno, je dal žogo, »desni« pa smo, pomislite, že takrat morali peti, kot je on hotel.

Glavna športna panoga je bila takrat orodna telovadba. Kralji šole v tem športu pa smo bili fantje iz 7. in kasneje 8. b, ki smo tudi sicer kraljevali v mnogih simpatičnih dogodivščinah.

Ko je bila pomembna proslava ob Prešernovem prazniku in je bil gost sam France Bevk, smo fantje, čakajoč na nastop zbora, eno nadstropje nad dvorano, igrali »laufarco«, ping pong se je takrat reklo tistemu športu. Seveda je nastala panika, ko je v zgornji razred pridrvela razredničarka, takrat strah in trepet, tovarišica Sikošek. Zamislite si, njeni fantje so ga polomili in to jo je vedno prizadelo. Potegnila nas je »za sladke«, nam prisolila zaušnico, ki je »fejst« počila in puščala sledi, pa vendar ni bolela. Takoj zatem se je zasmejala in nas nagnala na proslavo. Bila je naša druga mama. Zelo smo jo imeli radi. Še dolga leta po končani šoli smo se obiskovali in obujali spomine.

Imeli smo sošolko, ki smo jo vsi fantje radi videli, kot se temu reče. Zgodilo se je, da je zbolela za gripo. Ni je bilo v šolo kar nekaj dni. Pa se razredničarka začudeno vpraša: »Kaj je zdaj frajerji, a je ne mislite obiskati na domu?« Spogledali smo se, »prebledeli« in se skrili skoraj pod klop. Ker je videla, da smo pri »žicanju« bolj teoretiki, je ekipo kar določila in nam zabičala, da bo našo »korajžo« preverila, pa na šopek ne smemo pozabiti. O groza! Ko smo se skrivaj in po prstih le prikradli pred sošolkin vhod, se je začel boj, kdo si upa potrkati, kaj šele pozvoniti. »Ti daj, Mišo, ti si njen sosed,« smo v upanju nagovorili vnuka generala Maistra, Boruta. »Ne, niti slučajno, mene bo takoj prepoznala!« se je branil. »Pa daj ti, Mitja, ti si vse upaš, še ‘prdniti’ v razredu!«

»Eno ga je po tiho spustiti, nekaj povsem drugega pa je na glas pozvoniti,« je bil odločen. Med prerivanjem drug drugega k vratom, k zvoncu se je nehote nanj naslonil Dušan. Zvonec se je oglasil, nastala je tišina, otrpnili smo, nihče ni hotel biti spredaj, nakar se vrata odpro. Brankina mama nas je smejoč povabila naprej. Tisti zadaj smo morali uporabiti kar nekaj potisne moči, da smo premaknili tiste spredaj. In ko smo končno »zmagali«, stopili v spalnico, kjer bi naj bila bolnica, naša lepa sošolka, se je tudi ona skrila pod »kouter«. Pa smo se uspešno obiskali.

Kultura je bila takrat zelo pomembna šolska dejavnost. Imeli smo pevski zbor, dramski krožek, deklamacijsko sekcijo, celo s folkloro sem se prvič srečal. Začelo pa se je običajno tako: Samec, ti si sin gledališkega igralca, zato imaš vajo dramskega krožka že jutri, deklamacijski pa je takoj za tem. In se je začelo. Moram priznati, da me je ta takratna prostovoljnost kasneje vedno bolj okupirala, da mi je še danes način življenja.

Najbolj se spominjam otroške gledališke igre Tajno društvo PGC. Vadili smo in vadili, predstavo pa smo imeli kar v gledališču, na odru, z vso tehniko in masko. Igral sem profesorja Vejico, ki ni najbolj maral nagajivcev, ki so nastavljali risalne žebljičke nepriljubljeni tovarišici. Že takrat sem imel »sive lase«, ki jih na srečo še danes nimam. Moral sem biti resen in strog, kar nikoli ni bilo podobno mojemu veseljaškemu karakterju. Baje sem bil uspešen, saj so me pohvalili takrat znani gledališki igralci: Arnold Tovornik, Boris Kočevar, Janez Klasinc in moj oče. Vsi so mi napovedovali gledališko kariero, a me je preusmeril v tehniko, v tistih časih edino perspektivno poklicno dejavnost, sin generala Maistra, oče sošolca Boruta. V tehniki je perspektiva, je nagovarjal očeta in ta mu je verjel. Zanimivo, sina pa je vpisal v gimnazijo.

Naj naštejem nekaj takratnih »igralcev«, ki so danes zelo znani kulturni ustvarjalci: Breda Korošec Varl, Sonja Blaž, Majda Švagan, Vlado Jurc, Vida Zemljič, Dušan Kirn, Alenka Fajdiga. Krožek pa je vodila tovarišica Verstovškova.

V tistih »železnih časih« smo imeli pester šolski in izvenšolski način življenja. Proslav je bilo veliko, nastopi so se vrstili, tako da so nam vaje, poleg učenja, zapolnjevale vsakdan.

In na koncu: bilo nam je lepo, bili smo prijatelji, imeli smo motiv in spoštovanje do države, v kateri smo živeli, radi smo imeli in občudovali predsednika države, funkcionarje, nikoli se nismo spraševali, zakaj imajo to in to, saj smo tudi mi imeli vse, predvsem pa srečno mladost!

Sploh si ne znam predstavljati, da bom tudi jaz postal pravljičar. Otrokom in morebitnim vnukom bom lahko pripovedoval: »Nekoč, pred davnimi časi, smo se imeli Fajn!!!«

Dostopnost