Učenec OŠ bratov Polančičev 1977–1985

Počutil sem se kot pravi frajer, ko sem z 18 kg in še ne sedmimi leti zakorakal v Osnovno šolo bratov Polančičev na svoj prvi šolski dan. Vrtec sem uspešno prestal in zelo sem bil ponosen, da sem že šolar. Odločil sem se, da se bom pridno učil, da bom, ko bom velik, zelo pameten. Takšno veselje v šoli se težko ponovi in res sem ga doživljal le še ob končanem pouku, petki pa so zelo kmalu postali moji najljubši dnevi. Zanimivo, ob nedeljah zvečer pa sem pogosto čutil, da se me loteva bolezen, čeprav sem se še moral odločiti, katera.

Vendar je obdobje osmih let dolga doba, še posebej v otroštvu, tako da se je ohranilo kar nekaj spominov, v bistvu precej več kot znanja, ki pač rado hitro roma v pozabo. No, tega vsaj pri meni ni bilo veliko, tako da je tudi škoda manjša. Tako da se moji šolski spomini ne vežejo na učno snov, ampak bolj na dogodke in situacije.

Častna pionirska beseda, vodene koze in uši, Pingo sok na ekskurzijah, kurirčkova torbica, vic: »Fuk za zeleno zaveso«, navduševanje nad Bruce Leejem, Indijanci in tedanjim predsednikom države Josipom Brozom – Titom … Še bi lahko našteval, kaj vse me je formiralo v letih mojega zgodnjega izobraževanja, a partizani so bili vsekakor na prvem mestu. Že kot mlečnozobec sem bil pripravljen dati življenje za domovino, širšo in ožjo! Predsednik oddelčne skupnosti pa nisem uspel biti nikoli!

V spominu mi je ostal vonj po šolski menzi in prepotenih otroških podplatkih pri telesni vzgoji … Pa kako sem bil hvaležen, ko je bil maličar moj najboljši prijatelj Bobek in sem dobil na zdrob dve žlički čokolade v prahu. In drsanje s copati (od katerih se je že odlepila guma) po hodniku je bilo zabavneje od stavčne analize, največja »čaga« pa je bila, ko si bil dežuren in ti ni bilo treba biti pri pouku.

Ker sem bil podmerski drobižek in nisem bil aktiven pri fizičnih obračunavanjih s sošolci, sem ta »manjko« nadomeščal kot »hujskač«. Čeprav žilav, sem bil precej neroden in nevešč v športu, pa tudi »cvikal« sem, da bi me kakšen »bumbar« poškodoval in bi potem bolelo … Imel sem tudi alergijo na cvetni prah, tako da sem v brstečih mesecih prosti čas preživljal doma, si kvaril zobe s sladkarijami, navijal cigu-migu (s fotrom sva nervirala sosede z rockom in jazzom) ter požiral (a ne z usti!) otroško literaturo. Astrid Lindgren, hvala! Navdušil sem se tudi za saksofon, a sem skromno začel vaditi kljunasto piščal, dokler le-te nisem zamašil s čokoladnimi izpljunki.

Zaradi izjemne nagnjenosti do spakovanja so mi sošolci in sošolke dodelili vlogo razrednega Pavlihe in med odmori sem jih zabaval s svojimi nastopi. Repertoar je bil v večini sestavljen iz oponašanja in smešenja učiteljev in učiteljic. Največ repriz oziroma ponovitev sem doživel v vlogi učitelja fizike. Dragi prfoksi, hvala za navdih! Ja, učitelji so bili s svojimi pojavami, vedenjem in načinom govorjenja po večini kar zabavni, so pa zato predavali veliko bolj dolgočasno. So najbrž konkurirali učnemu načrtu.

Da ne bi preveč časa zapravil pri pouku, sem bil čedalje bolj angažiran pri šolskih proslavah (zelo koristno!), kasneje pa v zame usodnem dramskem krožku, ki sta ga vodila Milka in Tone Partljič.

Učenje šolskih vsebin sem nadomeščal tudi z aktivnim delovanjem v tajnem društvu, ki sem ga ustanovil s še dvema prijateljema iz šole. Urili smo se v lokostrelstvu, izdelovanju frač, igrali smo se z ognjem, zvonili po hišah in jo potem »ucvrli«, na kolesih praznili »ventilčke« … Najraje pa smo »vohljali« za raznimi osebki, »špijunirali« in zbirali podatke o občanih naše soseske, in to kot pravi »špiclji« naše drage domovine.

Naslednja anekdota spada v opisano področje. Z mojim novim najboljšim prijateljem Ladekom sva imela šolo raje kot pouk in odločila sva se, da jo obiščeva na dan, ko se pri vsaki pošteni slovenski družini za kosilo servira goveja juha in »pohana« piška, torej v NEDELJO! Na ta podvig pa sva se morala temeljito pripraviti.

Po končanem petkovem pouku (mislim, da je bilo v 6. razredu) sem poskrbel, da je okno nad teraso šole (do te so vodile požarne stopnice) ostalo priprto, a da je vzbujalo vtis zaprtega. Dva dni kasneje sva se kot ilegalca »prišunjala« na teraso, preverila, da naju kdo ne vidi, »butnila« v okno, da se je odprlo, in se splazila v notranjost samotne zgradbe. Strogo potiho sva paradirala po hodnikih (učilnice in zbornica so bile žal pod ključem) in uživala v prepovedani svobodi. Obhodila sva celotno poslopje od vrha do šolske kuhinje v kleti. Akcija je bila toliko bolj nevarna, ker je v šoli stanoval hišnik Rado, in ne bi bilo priporočljivo, če bi naju zalotil. Kar kmalu sva modro ugotovila, da je v nedeljo šola celo dolgočasnejša kot med tednom, ko je pouk!

Da pa najina ekskurzija ne bi bila popolnoma nekoristna (za kakšen vandalizem sva bila prestrahopetna), je Ladek še izkoristil priložnost nezasedenega stranišča in se v miru pokakal. Vode ni potegnil, da naju ne bi slišal hišnik Rado.

Malo kasneje sva bila spet pred šolo in razmišljala, kaj bi še »ušpičila«, okno je bilo priprto, domače naloge pa so doma naveličano čakale, da se jih kdo loti … Vendar, kdor čaka – dočaka. Že naslednje jutro so bile prepisane!

Sledili so časi, ko se je pojavilo mutiranje, prvi puh in spoznanje, da se je treba učiti, učiti in še enkrat učiti … če ne zase, pa vsaj za točke, od katerih je odvisen vpis na srednjo šolo, kasneje pa morda celo na fakulteto. Ker »papir« je še kako pomemben, pa čeprav zaposlitev s tem še ni garantirana.

Draga moja osnovna šola, kako rad se danes sprehodim mimo tebe! Mogoče te pa kmalu spet obiščem …

Dostopnost