Učenec OŠ bratov Polančičev 1965–1973

Kratko sem hodil na Polančiče, mnogo dlje k Aškercu. Razlika je bila ta, da je prva šola mestna, tadruga pa je bila onkraj parka in sem imel sošolce tudi s Piramide in od Treh ribnikov. Med macesni Akvarija smo postajali Viole, skupaj smo zrasli takole za deset do petnajst metrov in prišli kar krepka ekipa za sosede gimnazijcem.

Potem pa smo nehali rasti, Aškerc je postal Polančič in tranzicija se je lahko začela – mnogo pred letom 1990. Puncam so se napele prsi, nam pa posledično tam doli pod popkom. Od tamestnih sem izvedel, kaj je to fakin, iz zbornice pa, da se ocenjuje tudi vedenje. Reelekcijo predsednika mladine sem zavrnil, ker je po spominu šefa pionirjev bilo najteže voditi sestanke, ob vsem pa še sedeti vso uro pri miru. Kljub temu da je bila Ledinečka moj najljubši in edini slavist ter seveda sestra moje mame, torej teta, sem kmalu ugotovil, da se ne znam izražati. Aškerčeva poezija je bila tako resna, pa še na pamet jo je bilo treba znati, Polančiči pa so bili ja partizani, kakšne zgodbe in kašne slike … še popoldnevi in večeri so jih bili polni.

… Na eni strani: zakaj, kajti, saj, sicer, drugače, namreč in edina slavistična petka – na pamet seveda. Točnega pomena se ne spomnim, a mislim, da je nekaj v zvezi z vezniki. Da si lahko v življenju kakšno stvar PRI-rediš, lahko pa te življenje POD-redi.

… Na drugi strani pa smo bili vojska. Jaz sem bil seveda šef, pa Urni Tonček, ki je bil najmanjši, a najhitrejši, pa debeli Darko, pa tačrna Nada, pa tagobčni Drago … so sošolci s Polančičev, ki so jih preko tamočni Jože, pa tapametna Emi resničnih in malo izmišljenih zgodb spoznavali moji sinovi ob večerih, ko so nam postale Rdeče kapice premalo. Na drugi strani pa seveda Bad Guy – Mico, ki je kravjo rit pico, pa Želko Belko in Ajki Prbajki. Z njimi smo se šli večna priredja in podredja, seveda je na koncu vedno zmagala moja vojska, dostikrat pa je pravljica za lahko noč utonila v spancu … Danes so moji fantje veliki, Tonček pa uspešen grafik, Darko mesar, Jože je ostal na kmetiji, Emica je založnica knjig, Nado sem srečal kot porodniško babico pri rojstvu Gašperja, Drago je sindikalni funkcionar, tudi fantje iz Micotove vojske so v redu, a jaz se jih spominjam še vedno, ko je potrebno v kakšen scenarij uvesti suspenz.

… Šole in šole. Tam za Anapurnami v Himalaji, v eni najrevnejših dežel na svetu, smo Slovenci zgradili šolo za gorske vodnike. Zgrajena je bila ravno v letu, ko smo končali Polančiče. V njej gorniki s silnega sveta v najbolj gorati deželi učimo domačine plezati na njihove gore, da varno preživijo sebe in svoje družine. Na kraju enomesečnega učenja tam ni spričevala, je le stisk rok in nasmeh do ušes. Nepalci so tako majhni in suhljati, a Tashi je bil na Everestu že petkrat. Hja. Tudi sam sem slabo Z-rejen, od tranzicije sem se pri metru in petindevetdeset težak osemdeset kil in v dobri kondiciji. A Everest sem gledal le odspodaj … nekaj malega je v petah, vse ostalo pa je v glavi in srcu.

Hvala ti, moja šola. Lep praznik ti želim in še vsaj enkrat toliko let.

Dostopnost