Skoči na glavno vsebino

Bili smo Polančiči

»Ko si tlakujemo pot,

po kateri hodimo,

se spomnimo na stezo,

kjer smo bili srečni.«

 (Rudi Kerševan)

 

Veliko generacij združuje prav poseben spomin. Nostalgičen. Poln čustev in doživetij. Spomin na steze, ki so se prepletale v osnovni šoli. Na OŠ bratov Polančičev in na OŠ Antona Aškerca. V šolskem letu 1971/72 je bila z Odlokom skupščine občine Maribor z 31. 12. 1971 OŠ Antona Aškerca odpravljena in pripojena OŠ bratov Polančičev.

Leta 2007 je ob 60-letnici OŠ bratov Polančičev Maribor nastal zbornik »Sledi, ki ne zbledijo«, v katerem so svoje spomine zapisali številni Polančiči in Aškerci.

Pišite in objavljajte svoje spomine še naprej.

Vaš spomin na osnovno šolo

Če ste organizirali obletnico valete in se prijetno podružili s svojimi sošolci z osnovne šole, vas vljudno vabimo, da nam pošljete fotografijo ali misel iz vašega srečanja na info@osbp.si – zadeva – Bili smo Polačiči.

Veseli bomo vsakega vašega sporočila!

Vasja Samec

Učenec OŠ Antona Aškerca 1957–1963

Ne vem prav zagotovo, ali se smem danes sploh pohvaliti, da sem bil v prvi generaciji osemletke. Kar težko nam je bilo, takratnim 1. c-jevcem, saj smo se morali že po enem letu razbiti na več šol. Potem pa je osemletno osnovno šolstvo, na srečo, ostalo vse do »fantastičnega novodobja«.

več...

Uroš Mencinger

Učenec OŠ Antona Aškerca 1964–1972

Spomina na Polančičevo nimam! Ker nikoli nisem hodil nanjo. Hodil sem, namreč, na Aškerčevo! Še danes mi ni jasno, kako so nam lahko to naredili. Še dobro, da se je zgodilo, ko smo bili že na gimnaziji.

več...

Matjaž Fištravec

Učenec OŠ bratov Polančičev 1965–1973

Kratko sem hodil na Polančiče, mnogo dlje k Aškercu. Razlika je bila ta, da je prva šola mestna, tadruga pa je bila onkraj parka in sem imel sošolce tudi s Piramide in od Treh ribnikov.

več...

Zvezdana Bercko

Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976

Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja.

več...

Matjaž Kek

Učenec OŠ bratov Polančičev 1968–1976

Del svoje mladosti sem preživel, stanujoč na koncu Krekove ulice, pravzaprav pred vrati Ljudskega vrta, osnovno šolo pa obiskoval na začetku te ulice, kjer je bila pred skoraj štiridesetimi leti locirana šola bratov Polančičev.

več...

Belinda Škarica – Radulović

Učenka OŠ bratov Polančičev 1970–1978

V tistih osmih letih se je zgodilo vse, kar je lepo. Prvi šolski dan, učilnica z dišečimi jabolki, ki so nas pričakale na šolskih klopeh, velike, izpisane črke abecede, prijazen pozdrav »tovarišice« in ravnateljice. Šola se je takrat še imenovala po Antonu Aškercu, tam, kjer se danes nahaja avla, pa je stalo šolsko dvorišče.

več...

Aleš Hauc

Učenec OŠ bratov Polančičev 1971–1979

Moji spomini na obdobje šolanja v Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru so, moram reči, zelo prijetni. To je bilo obdobje spoznavanja vsega novega – v častitljivi stari šoli na Krekovi ulici in tudi v Aškerčevi ulici.

več...

Martina Rajšp

Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984

»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov …« … so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda.

več...

Matjaž Latin

Učenec OŠ bratov Polančičev 1977–1985

Počutil sem se kot pravi frajer, ko sem z 18 kg in še ne sedmimi leti zakorakal v Osnovno šolo bratov Polančičev na svoj prvi šolski dan. Vrtec sem uspešno prestal in zelo sem bil ponosen, da sem že šolar. Odločil sem se, da se bom pridno učil, da bom, ko bom velik, zelo pameten.

več...

Aglaja Falcieri

Učenka OŠ bratov Polančičev 1983–1991

Danes, ko se dnevi vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, ko nas vsakdanjik obvez potegne v svoj vrtinec, komaj še sledimo ustaljenim tirnicam izpolnjevanja potreb in dolžnosti. V brezglavem tekmovanju za dosego zastavljenih ciljev žal še prepogosto pozabimo na človeške vrednote in resnične potrebe, ki so hrana naše duše.

več...
Dostopnost